Kot video igre razvijajo, tako da ne en igralec izkušnje. Včasih ste igrali sami, če niste imeli igre za dva igralca in prijatelja v vaši hiši. Seveda so stvari povsem drugačne. Večina iger ima neke vrste multiplayer ali co-op del. Igramo se lahko z drugimi igralci iz vsega sveta. Igre lahko uporabimo tudi kot način, kako ostati v stiku z družinskimi člani, ki živijo daleč stran, kot je, kako moj sin lahko igra Mass Effect 3 z mojim bratom, ki je več držav.
Kaj pa dobre, staromodne kampanje za enega igralca? Ker sem odraščal v 8-bitnem obdobju, sem navajen igrati sam. Pravzaprav mi je večina raje. Ne spominjam se, da bi mi pomagali, ko sem igral. Moja izkušnja, prekleto, dovolite mi, da uspem ali ne. Vem, da se verjetno v manjšini tako počutim. Na srečo, čeprav se en igralec spreminja, mi je všeč, v katero smer gre.
Pred kratkim sem prvič igral Journey. Iskreno povedano, o igri nisem vedel veliko, razen da so vsi gledali, da so ga pohvalili in da je dobila veliko nagrad. Vedel sem, da je "nekaj" o co-opu, toda mislil sem, da je to standardna postavitev v avli. Ko sem se pridružil drugemu igralcu, sem mislil, da je AI. Vendar, ko sem vprašal prijatelja, ki ni imel PS3, ki bi bil priključen na internet, če bi imel drugega igralca, je bil odgovor ne. Takoj sem bila navdušena nad tovrstno izkušnjo z več igralci. Pravzaprav mi je všeč "potovanje" z nekom drugim, čeprav nisem poznala njihovega uporabniškega imena. Ko so se zvitki zvili, sem izvedel, da sem se igral s približno sedmimi različnimi ljudmi.
Z Journeyjem sem se naučil, da igranje z nekom drugim ni nujno v multiplayer-ju, ki ga tolikokrat potiska. Bungie's Destiny prav tako promovira to novo izkušnjo posameznega igralca. Veselim se igranja Destiny z drugimi, v ne-boju, brez okolice za ubijanje. Ti novi načini, kako pristopiti k enemu igralcu v hitro spreminjajoči se industriji, mi dajejo upanje, da moj najljubši način igre ne bo pustil za sabo.